Kratka zgodovina vitrajne (vitražne) umetnosti

Zaradi posebne estetične lastnosti stekla, ima monumentalna uporabna umetnost vitraja  v umetniškem svetu posebno mesto. Pri freskah, slikah in ilustracijah vidimo barve v osnovi kakor odboj svetlobe od njihove površine. Pri vitraju  svetloba pronica skozi stekla kot žarek, ki se razbija na spektralne odtenke. Gledalec vidi žive barve, ki nastanejo zaradi lastnosti stekla.

Barvno steklo ima dolgo zgodovino. Zgodnje kulture so zmešale različne snovi in dobile novo substanco: steklo. Zelo na široko so uporabljali steklo Sumerci (3000 let pr. n. št.).  Stari Egipčani so razvili znanje izdelave posode (spiralno navijanje barvnega stekla). Stari Grki in Rimljani so odkrili  zanimivo tehnologijo za izdelavo originalnih izdelkov iz barvnega stekla, Sirci pa so razvili tehnologijo pihanja stekla.

To kar danes poznamo kot vitraj je nastalo v času zgodnjega krščanstva. Po nekaterih virih sklepamo, da je prototip vitraja izgledal kot konstrukcija iz raznobarvnih kosov stekla različnih velikosti. Koščki stekel so bili sestavljeni z lesenimi ali  kamnitimi ploščami in montirani v okna. Lesk zgodnjih vitrajev je ilustriral metafizično vez duše in svetlobe, kot so si jo zamislili teoretiki zgodnjega krščanstva. V takšnih vitrajih  so ljudje videli posrednika med božanskim in zemeljskim. Žal se ni ohranil noben  vitraj iz obdobja pred 10. stoletjem.

V 12. stoletju  se je romanika začela umikati  gotiki. Konstrukcija cerkva se je spremenila. Nova arhitektura je omogočala  vgradnjo velikih oken, s tem pa tudi  vstavljanje  slik iz barvnega stekla v njih. Mozaiki in freske počasi začnejo prepuščati  prostor prelepim vitrajnim skupinam. Prvi korak h gotiki je naredil opat Suger (1081-1155), ki je   preoblikoval apsido bazilika   Saint-Denis v Parizu. Vsa okna so narejena z navpičnimi medaljoni, ki prikazujejo  pomembne trenutke iz življenja Mojzesa.

Prva priložnost za pravi gotski stil sta bili katedrali Notre Dame de Paris (začetek gradnje 1163) in Canterbury (obnovljena po požaru 1174). Največja takšna katedrala je bila zgrajena v prvi polovici 13. stoletju. Osnovni okras gotskih katedral so vitrajna okna in še posebej okrogla okna “rozete”. Glavni podobi v rozetah sta ponavadi Devica Marija in Jezus v nebesih, ki sta postavljena v sredini,  okrog njiju pa so razvrščeni krščanski simboli. Rozete predstavljajo najlepše primere  srednjeveškega duhovnega izražanja. Rozete so  simbolično  imenovali “nebeško oko”  ali “alkemična vrtnica”. Oblika okna se približuje simbolu mandale (svetemu simbolu vesolja). 

Leta 1400 se je več stoletni boj med duhovnimi  in posvetnimi prevagal na posvetno stran. V umetnosti izdelovanja vitraja so  iznašli nov pripravek za barvanje in jedkanje stekla. Zgodil se je preobrat v tehničnem in estetskem razvoju te umetnosti. Vir navdiha je prihajal iz  Italije. V Rimu in Firencah so Giotto (1266- 1337) in njegovi privrženci poskušali na slikah upodobiti globino. Nastala je revolucija v postavitvi in obsegu oblik. V Italiji je veljalo, da je vitraj nezdružljiv s sončnim podnebjem, kakor tudi z racionalnim razmišljanjem klasičnih umetnikov. Vitraji v Italiji niso bili tako popularni kakor na severu Evrope, kljub temu pa so bili najlepši v tistem obdobju. Včasih so skice  za vitraje izdelovali kiparji in slikarji, ki  so sčasoma postali tako spretni,  kot da bi se ukvarjali samo z izdelavanjem vitrajev. Kiparja Lorenzo Ghiberti (1378-1455) in Donatello (1368-1466) ter slikarja Paolo Uccello (1397-1475) in Andrea del Castagno (1421-1457) so izdelali skice za vitraje v katedrali v Firencah.   

V 17. stoletju je po vsej Evropi prišlo do upada zanimanja za lepoto klasične vitrajne umetnosti. Tako do sredine  tega stoletja ni bil narejen niti en večji ali pomembnejši projekt. Razlog za to je bila protestantska reformacija, ki je  pahnila vitraj iz primarne položaja progresivne umetnosti v ozadje vse do sredine 18. stoletja. Velik interes za likovno umetnost, kiparstvo in arhitekturo v času baroka tudi ni dopuščal veliko prostora za barvno steklo. Tudi v času razsvetljenstva  zanimanje za vitraj še ni narastlo. V očeh takratne filozofije je  religiozni stil vitrajev veljal za nemodernega, ki  se ni skladal s takratno miselnostjo, da mora biti človek osvobojen religiozne filozofije.

Novo stran v razvoju vitrajne umetnosti je odprl Louis Comfort Tiffany (1848 -1933) v 19. Stoletju, ki je postal  eden najvidnejših  vitrajnih umetnikov Moderne (Art Nouveau). S Samuelom Colmanom  Candansem Wheelerjem in Lockwoodom de Forestom so ustanovili podjetje “Louis Comfort Tiffany and Associated American Artists” (1879), ki se je ukvarjalo s prodajo  visoko kvalitetnih izdelkov za opremljanje notranjih prostorov (pohištvo, tekstil, steklo in oblikovanje interjerja). Leta 1882 v času predsednika  Chesterja A. Arthurja, je podjetje dobilo naročilo za opremljanje Bele hiše (dvajset let kasneje je bilo delo Tiffanija  zamenjano z neoklasičnim slogom). Leta 1883 se je podjetje razdelilo in Louis se je posvetil oblikovanju stekla. Zaradi njegove revolucionarne tehnologije izdelave vitrajev, mu je bil uspeh zagotovljen. . Pred tem so mala stekla vstavljali v H-profile in spajali na stikih (klasična tehnika). Pri novem načinu izdelave (tehnika Tiffany) pa je vsak košček oblepljen z bakreno folijo in spojen z dveh strani. Rezultat je lahek, zanesljiv okvir.

Na mednarodni razstavi v Chicagu  leta 1893 je Tiffany predstavil kapelo. Kapela (sestavljali so jo  mozaiki in vitraji, ki so bili narejeni iz stekla in poldragih kamnov), je tako navdušila obiskovalce, da si je pridobil svetovno popularnost. Kapela je kombinacija bizantinskega stila in sodobnega okusa, narejena pa je iz 12 vitrajnih oken in predmetov za interjer. Tiffany je  za njo  prejel več nagrad in priznanj.  Sredi 80ih let 19. stoletja je ustvaril tudi linijo religioznih oken. Druga popularna linija so bile  svetilke. Leta 1885 je Louis srečal slovitega izumitelja T. V. Edisona in skupaj sta oblikovala notranjost gledališča Lyceum v New Yorku. Leta 1906 je Tiffany  izdal katalog svetil, ki je vseboval več kakor 300 modelov svetilk, razkošnih lestencev in drugih izdelkov. Najpopularnejša svetilka je postala “Kačji pastir” oblikovalke Clare Driscoll (1861 - 1944), vodje ženskega oddelka pri Tiffanyju (t.i. »Tiffany Girls«). 

V prvi polovici 20. stoletja moderno zamenjajo Art Deco, dadaizem, nadrealizem in druge umetniške zvrsti. Umetniki 20.  stoletja posvečajo veliko pozornost steklu. Očarajo vitraji Marka Zaharoviča Šagala (1887 – 1985), Henrija Matissa (1869 – 1954) in Georgesa Braqueja (1882 – 1963). Priljubljene so bile abstraktne teme. Nova videnja materiala dajejo možnost  novih načinov  uporabe barvnega stekla, za kar se umetniki in mojstri vedno znova prizadevajo.